Zgodovina

 

Prvi Rotary klub v Jugoslaviji so ustanavljali češki rotarijci, ki so začeli z ustanovitvijo v Beogradu, kot glavnem mestu Jugoslavije. Ker v Beogradu niso naleteli na interes, so se obrnili na Zagreb. Zagrebčani so pokazali velik interes, vendar kluba niso mogli ustanoviti, ker mora po Rotary pravilih biti prvi klub državi, ustanovljen v glavnem mestu. Šele na intervencijo samega kralja so stekle v Beogradu priprave za ustanovitev kluba. Nato so istočasno ustanovili dva kluba, beograjskega in zagrebškega. Velika slovesnost v rotarijskem duhu  je bila junija 1929 na Plitvičkih jezerih Beograjski klub se je obvezal ustanavljati nove klube v vzhodni Jugoslaviji zagrebški pa v zahodni.

RK Zagreb je pričel najprej v Ljubljani, malo zatem pa v Mariboru. V Ljubljani se je zapletalo, v Mariboru pa je šlo hitreje. Zasluga za hitrejšo ustanovitev je bila pri Nikoli Jurkoviču plemenitem (veleposestnik in lastnik gradu v Radvanju), ki so ga imenovali »key-member«. Zagrebčani so se najprej obrnili na njega, on pa je vedel kdo je v Mariboru najboljši organizator. To je bil  Henrik Sabothy, takrat občinski svetnik za finance. Zadnja štiri leta pred prvo svetovno vojno je bil učitelj na avstrijski vojni akademiji. Po nastanku Jugoslavije je bil najprej na orožniškem poveljstvu v Ljubljani, od leta 1919 dalje pa žandarmerijski referent generala Maistra v Mariboru in komandant štajerske žandarmerije. General Maister mu je zaupal reorganizacijo žandarmerije zlasti pa obmejno žandarmerijo proti Avstriji in Madžarski.

Sabothy je takoj pričel z organizacijo Rotary kluba. Prvi sestanki so se pričeli maja 1930, ustanovitvena slovesnost – inavguracija pa je bila 15. novembra 1930 v Kazinski dvorani SNG na čelu z botri iz Zagreba Radovanom Arapovićem in Vladimirjem Levstekom ter predstavnikom RI iz Dunaja Moritzom Gerbelom, ki je napisal zelo pozitivno mnenje o klubu. Kmalu za tem je Sabothy dobil iz RI še uradno pismo, da je mariborski klub sprejet v članstvo charter z dnem 5. 1. 1931. To je bila ob enem ustanovitev prvega Rotary kluba v Sloveniji. Ustanovitveni predsednik je bil, seveda, Sabothy.

Zanimivost: v Rotary klub je hotel tudi župan Juvan, vendar mu mariborski škof takrat ni dovolil. Znani zdravnik Dr. Mirko Černič je pisal članke o mariborskem klubu in Rotaryju na sploh v slovenske časopise.

Kasneje pa najdemo v klubu kar tri mariborske župane:  Miroslava Ploja (veliki župan mariborske oblasti, senator v Jugoslaviji odgovoren za državne finance, svetnik na Ministrstvu za finance na Dunaju, pogajalec jugoslovanske vlade v Parizu itd., Franjo Lipolda (liberalec) in Alojza Juvana (SLS). Če pogledamo to ekipo, ki je v klubu tesno sodelovala, potem nam je jasno, zakaj je bil Maribor gospodarsko tako izredno uspešen.  V tridesetih letih, ko je bila največja svetovna gospodarska kriza, je Maribor gospodarsko izredno hitro napredoval, zgradili so 22 novih tovarn, pretežno tekstilne in kovinsko predelovalne industrije, gradilo so se nova naselja (Pobrežje, Studenci, Nova vas, nove šole, letališče, tri cerkve…, zgradili so še najmodernejše kopališče v Evropi, Mariborski otok itd. V času največjega napredka so bila župani Miroslav Ploj, Franjo Lipold in Alojz Juvan. Maribor je postal vodilno industrijsko mesto v Jugoslaviji.

Poleg njih je bila v Rotaryju še elita mariborskih gospodarstvenikov z Josipom  Hutterjem na čelu in mnogi intelektualci, zdravniki, pravniki, bankirji, profesorji, trgovci itd. posebej naj omenim pravnika in olimpijskega prvaka Leona Štuklja.

Redni sestanki so bili v Veliki kavarni na glavnem trgu, proslave in razne svečanosti pa so bile v SNG Maribor v Kazinski dvorani. Za izvedbo teh je skrbel član kluba Dr. Radovan Brenčič, upravnik SNG. Pozneje so se tudi redna srečanja prestavila v Kazinsko dvorano.

Zanimiv je bil njihov potek druženja. Najprej je bil redni sestanek po protokolu RI, potem so imeli še t.i. »post mitinge«, neformalno druženje, ki pa ga je vodil »častni predsednik«, najstarejši prisotni član. Tu se je razpravljalo o vsem. Posebna tema je bila gospodarski napredek Maribora. Na ta način je Rotary klub lahko izvedel rotarijsko nalogo o pospeševanju gospodarskega napredka v regiji v kateri delujejo, kar je  bilo s tako ekipo v Rotary klubu mogoče izpeljati glede na to, da so v njej  premagali strankarske meje. Posebno pozornost so namenili družbeni odgovornosti, ki se je mnogi še danes izogibajo. Največjo popolnost je dosegel tovarnar Josip Hutter, ki je dokazal veliko gospodarsko uspešnost, saj je postal najbogatejši v Mariboru ob najbolj razviti družbeni odgovornosti v svojem podjetju. Zanimivo je, da se u družbeni odgovornosti v njegovi tovarni govori v Mariboru še danes.

Klub je ves čas deloval tudi dobrodelno. Posebej so se posvetili otrokom. Skrbeli so za njihova oblačila, malice v šolah in letovanja otrok iz revnih družin. V ta namen so ustanovili poseben fond, ki so ga imenovali po predlagatelju Krajinoviću Krajinovičev dečji fond ali na kratko K.d.f. Ostali slovenski klubi so prevzeli to idejo. Največji donator, ki je prispeval v ta fond je bil Josip Hutter. To je podobno, kot pozneje v novem klubu, ko je Leon Štukelj predlagal Fundacijo Leona Štuklja, FLŠ, ki jo povzemajo tudi zdaj vsi slovenski Rotary klubi.

V klubu so dajali veliko težo medklubskemu sodelovanju. V ta namen so organizirali v Rogaški Slatini celo Rotarijsko sobo, kjer so se redno srečevali Rotarijci predvsem iz Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Posebne prijateljske odnose so negovali z rotarijci iz Gradca. Redno so se dobivali na pol poti do Gradca v kraju Wildon.

Ko je nacistična Nemčija priključila Avstrijo v veliki Reich, so ukinili Rotary klube v Avstriji. To je vplivalo na nekatere člane, posebej Nemce, da so izstopili iz kluba, kar je povzročilo določeno krizo. Klub si je kmalu opomogel, saj so v klub vstopili novi Slovenci.

Z okupacijo Jugoslavije, aprila 1941, je delovanje kluba prenehalo. Člani Rotary kluba so takoj postali osumljenci ameriškega imperializma, sovražnika Nemčije. Nadzoroval jih je tajna policija GESTAPO. 13 članov so izselili ali poslali v taborišča, 9 jih je zbežalo v južni del Slovenije, ki je bil pod okupacijo Italije in na Hrvaško , 9 pa jih ostalo v Mariboru. Ti so bili ves čas opazovani. Leon Štukelj je z bežal z vso družino v Novo mesto, potem ko je od enega od rotarijcev dobil informacijo, da je na spisku GESTAPO, da bo aretiran in naj se hitro umakne iz Maribora.

Po vojni je ostalo v Mariboru 7 bivših članov kluba. Rotary klubi so bili prepovedani iz podobnih razlogov kot v nacistični Nemčiji, le da jih je zdaj opazovala UDBA. Ti so se neformalno dobivali v kavarni Astoria. Le Leon Štukelj je dočakal osamosvojitev Slovenije in je pomagal pri ponovni ustanovitvi Rotary kluba v Mariboru.

Božidar Hribernik

Privacy Settings
We use cookies to enhance your experience while using our website. If you are using our Services via a browser you can restrict, block or remove cookies through your web browser settings. We also use content and scripts from third parties that may use tracking technologies. You can selectively provide your consent below to allow such third party embeds. For complete information about the cookies we use, data we collect and how we process them, please check our Privacy Policy
Youtube
Consent to display content from Youtube
Vimeo
Consent to display content from Vimeo
Google Maps
Consent to display content from Google